Glede na ekološke razlike se po THIENEMANN-u (1925) izviri delijo na tri osnovne tipe: strminski (reokreni), mezeci (helokreni) in tolmunski izviri (limnokreni). Strminski so tisti izviri, kjer voda takoj, ko pride na površino, zacne odtekati po površini v obliki potoka, medtem, ko so mezeci izviri manj opazni. Voda mezi iz tal na vecjem ali manjšem obmocju in odteka po številnih majhnih strugah, ki se postopoma združujejo v vecje. Limnokreni izviri so tam, kjer se voda zbira v vecji ali manjši izvirkovi kotanji in odteka v strugo na njenem robu.

Skozi cas so izvire tipizirali in razvršcali po razlicnih kriterijih. Po KEILHACK-u (1912) so izviri definirani hidrološko in razdeljeni v gravitacijske in arteške izvire. STINY (1933) je opisal nepregledno število tipov izvirov glede na geološko podlago, morfologijo in izliv podzemne vode.

Ker je zelo zahtevno dolociti geološko podlago in ker se zelo redko izvajajo dolgorocne meritve pretoka, je takšna tipologija izvirov primerna samo za jasno definirana obmocja.

V okviru akcijskega programa Izviri je za Bavarsko izdelan prakticen atlas s tipi izvirov [Katalog], ki na enostaven nacin omogoca razvršcanje razlicnih tipov izvirov.